Pegasti badelj

PEGASTI BADELJ – Silybum marianum Gaertn

Pegasti badelj izvira iz južne Evrope, Male Azije in severne Afrike. Raste tudi v centralni Evropi. Prilagodil se je podnebju v Ameriki in na jugu Avstralije. Raste v globoki zemlji, v vlažnih, z dušikom bogatih tleh na mediteranskem področju, ob vznožju zidov, ob robu poti, na neobdelanih območjih. Cveti pozno spomladi in zgodaj poleti, nabira pa se jeseni. Pri nabiranju se najprej odreže socvetja in nato pobere plodove. Znan tudi pod imenom: osat svete Marije, Marijin osat, mlečni osat, pegasti osat, bodika, ostropes, bodečnica.

I. Uporabni deli

Plod. Včasih, čeprav zelo redko, listje in korenine.

II. Aktivne sestavine

• Flavonoidi: Med njimi izstopa podskupina kromonov, katerih mešanica se imenuje silimarin (1,5 do 3%), to je mešanica različnih derivatov flavanonov (flavanolignanov), ki se nahaja izključno v povrhnjici plodu. Glavne sestavine omenjene mešanice so silibin (oziroma silibinin), silikristin in silidianin. Prav tako so prisotni derivati 3-deoksi silidianina (imenovani silimonin) in silikristina, kot tudi izosilikristina, izosilibina in njegovega derivata 3-deoksi silandrina, derivata 3-deoksi silihermina, neosilihermina A in B, 2,3-dehidrosilibin in tri- tetra- in pentameri silibina (silibinomeri). Vsebuje tudi flavonoide kot so: taksifolin, kvercetin, kvercetol, dihidrokemferol, kemferol, apigenin, naringin, naringenin, eriodiktiol, krizoeriol, 5,7-dihidroksi kromon in alkohol dihidro koniferil.
• Sluzi
• Amini: tiramin, agmatin in histamin.
• Lipidi in maščobna olja (20-30%), ki vsebujejo visok delež kislin: linolne (približno 60%), oleinske (pribl. 30%) in palmitinske (pribl. 9%) v svojih trigliceridih; tokoferol (0,04%).
• Fitosteroli (0,6%), kot: holesterol, kampesterol, stigmasterol in sitosterol.
• Organske kisline
• Proteini (20-30%)
• Saponozidi
• Sledovi eteričnih olj
• Vitamini (C, E, K) in minerali (krom, železo, magnezij, mangan, fosfor, selen in cink).
• Grenčine
• Drugo: smola, itd.

III. Farmakološko delovanje

1. Notranja uporaba:

• Ščiti jetra (silimarin). Terapevtska učinkovitost silimarina temelji na več mehanizmih delovanja: lahko spodbuja rast jetrnih celic, jih varuje pred celično smrtjo, zavira toksine in preprečuje vnetja.

a.) Spreminja strukturo zunanje celične membrane hepatocitov tako, da preprečuje vdor hepatotoksičnih snovi v celico. Silimarin kaže izrazit jetrni tropizem in deluje kot antagonist proti številnim hepatotoksičnim snovem. Obstajajo številni poskusi na laboratorijskih živalih, ki dokazujejo inhibicijo peroksidacije membran hepatocitos tem, da se znižuje zvišane stopnje AST, ALT in LDH, ki so posledica jetrne zastrupitve s tioacetamidom, lantanidi, ogljikovim tetrakloridom, galaktozaminom, alkoholom, tetraciklini, in hepatotoksičnim virusom FV3, značilnim za hladnokrvne živali. Podobno silimarin in silibin preprečujeta zastrupitev s faloidinom in a-amanitinom (načelo zastrupitve pri zastrupitvi s falotoksini zelene mušnice). Profilaktično zdravljenje je bolj učinkovito kot terapevtsko, ko že pride do poškodbe jeter. Učinkovitost je maksimalna, če se zdravljenje izvede 6 ur preden začne delovati toksin (faloidin), medtem ko je ob uporabi silimarina 30 minut po toksinu učinkovitost manjša. Če silimarin damo s še večjim zamikom, pa ni nobenega učinka.

b.) Zmanjša aktivnost Kupfferjevih celic, (zmanjša nastanek superoksidnih radikalov, dušikovega oksida in levkotrienov), in poveča proizvodnjo glutationa, ob enem pa zmanjša njegovo oksidacijo. Silimarin v jetrnih celicah poveča količino glutationa, ki je naravni znotrajcelični antioksidant bistvenega pomena za jetra, želodec in črevesje, zelo pomemben za preprečevanje mutacij DNA in RNA. Zdi se, da je antioksidantno delovanje silimarina 10-krat močnejše od vitamina E. Poveča se tudi količina encima superoksid dizmutaze. Ta encim je skupaj z encimom glutation peroksidazo ključnega pomena pri razstrupljanju in regeneraciji jetrnih celic.

c.) Spodbuja delovanje RNA polimeraze in jedrc, s čimer se povečuje ribosomska sinteza beljakovin v jetrnih celicah, tako da to spodbuja regenerativne sposobnosti parenhima jeter in proizvodnjo novih jetrnih celic. Silimarin ne stimulira rasti malignega jetrnega tkiva. Stopnja smrtnosti med bolniki s cirozo, ki jemljejo silimarin, je znatno upadla, še posebej v primerih alkoholne ciroze.

Številne klinične študije pri odraslih bolnikih s hepatitisom kažejo, da je lahko ena od specifičnih komponent silimarina koristna pri nadzorovanju kroničnega virusnega hepatitisa. Obstajajo znanstveni dokazi, ki dokazujejo izboljšanje simptomov kroničnih jetrnih bolezni, kot so: slabost, slabotnost, zmanjšan apetit, utrujenost in bolečine v trebuhu. Dokazano je tudi, da se pri bolnikih s hudim obolenjem jeter zniža umrljivost.

• Antioksidant (flavolignani, silimarin, silibin). Antiradikalna aktivnost je posledica stabilizacijskega delovanja silimarina na biološke membrane. Številne hepatoksične snovi ustvarjajo proste radikale v gladkem ER, kar posledično sproži tvorbo novih prostih radikalov, ki povzročajo nastanek lipidnih peroksidov na področju membran. Na tej ravni silimarin in silibin delujeta tako, da ujameta proste radikale, na ravni proizvajanja reaktivnih kisikovih zvrsti (ROS), in jih nevtralizirata, s čimer ustavitakaskadno produkcijsko verigo prostih radikalov, še zlasti lipoperoksidov. Zavirajo encim lipoksigenazo, ki katalizira reakcijo za nastanek oksidiranih polinenasičenih maščob, ki so za jetra škodljive.

Dokazano antihepatoksično delovanje je verjetno povezano tudi z antioksidativnim delovanjem in lovljenjem prostih radikalov, značilnih za silimarin in njegovo delovanje na “stabilizacijo membran”, ki se je dejansko opazovalo pri celicah kvasovk, poškodovanih z nistatinom. Klinično je bilo v dvojno slepi študiji dokazano, da silimarin (3 x 40 mg na dan) bistveno znižuje umrljivost pri bolnikih s cirozo jeter zaradi alkohola.

Silimarin tudi pri visokih odmerkih ni strupen (20,0 g/kg oralno pri podganah). Pri človeku, ko se presnovi v telesu, se v glavnem izloča z žolčem (20-40% v 24 urah) in preko ledvic (3-7%) v obliki sulfatov ali glukornatov. Ne prihaja do kopičenja. Koncentracije silibina najdemo v žolču, ob jemanju terapevtskih odmerkov, ki se določajo glede na učinkovitosti zdravila. Zato je farmakokinetično obnašanje silibina v človeku v skladu s terapevtsko učinkovitostjo.

• Holeretik in holagog, kar pomeni, da stimulira proizvodnjo žolča in njegovo izločanje iz žolčnika (flavanolignani: silimarin in silibin, eterično olje, smola). Silibin ima dokazano antiholestatično delovanje.
• Zmerno zvišuje krvni tlak in izboljša tonus srca (tiramin).
• Diuretik (flavonoidi).
• Protivneten. Silimarin ima zaviralni učinek na sintezo levkotrienov z inhibicijo 5-lipoksigenaze (5-LOX).
• Antialergen (flavanolignani).
• Znižuje raven lipidov in holesterola (silimarin). V študijah se je izkazalo, da ima silimarin pri podganah velik hipolipemičen učinek-, saj zmanjšuje vsebnost holesterola v jetrih in zvišuje raven holesterola HDL-C.
• Antitumorski (silimarin, silibin). Silibin je pokazal antitumorsko delovanje v študijah in vitro na človeških rakavih celičnih linijah jajčnikov in dojk. Prav tako je pokazal sinergistično delovanje s ciplastinom in doksorubicinom.
• Aperitiv in digestiv (flavonoidi, grenčine).
• Hemostatičen strjevanje krvi (flavonoidi).
• Drugo: nekateri avtorji mu pripisujejo zmožnost blagega zniževanja vročine (antipiretik), blago hipoglikemično delovanje (krom, pomemben za regulacijo ravni sladkorja v krvi), imunostimulant (poveča proizvodnjo T-celic in interferona), venotoničen.

2. Zunanja uporaba:

• Protivneten. Silimarin ima zaviralni učinek na sintezo levkotrienov z inhibicijo 5-lipoksigenaze (5-LOX).
• Antitumorski (silimarin, silibin). Silimarin je ob topikalni administraciji v študijah tumorjev, ki jih pri podganah povzroča UV sevanje, pokazal zaščitni učinek pred tvorbo tumorjev kot tudi zmanjšanje njihove pojavnosti, množičnosti in velikosti.

IV. Indikacije

1. Notranja uporaba:

• Preprečevanje in zdravljenje bolezni jeter: hepatobiliarna insuficienca, akutni in kronični hepatitis, ciroza jeter, jetrna steatoza (zamaščena jetra), diskinezija žolčnika in vodov, kronične degenerativne bolezni jeter, jetrna nekroza, itd.
• Zaščita jeter, predpisujejo se dolgotrajna zdravljenja, dolga vsaj 40 dni. Potem, ko že pride do poškodbe jeter, je profilaktično zdravljenje preventivno s silimarinom bolj učinkovito od terapevtskega.
• Bolezni žolčnika in žolčevodov: diskinezija žolčnika, žolčni kamni, holelitiaza, holangitis, holestaza.
• Alkoholizem.
• Zastrupitev s toksini (zelena mušnica), zdravili (kot so paracetamol, fenitoin in fenotiazini), alkoholom in strupi.
• Ljudje, ki jemljejo zdravila, ki so potencialno škodljiva za jetra (hepatotoksična zdravila).
• Izguba apetita, hiposekretorna dispepsija, napenjanje in vetrovi.
• Krvavitve: hematurija, epistaksa ali krvavitev iz nosu, metroragije.
• Vrtoglavica in bruhanje na potovanjih.
• Alergične reakcije kot so seneni nahod, koprivnica in astma.
• Drugo: gripa, prehlad, vnetje mehurja, ledvični kamni, oligurija, glavoboli in nevralgija, izčrpanost in astenija ali utrujenost, diabetes, itd.

2. Zunanja uporaba:

• Eritemi in staranje kože.
• Hemoroidi, krčne žile in razjede na nogah.

V. Kontraindikacije

• Preobčutljivost na pegasti badelj ali druge vrste iz družine nebinovk.
• Arterijska hipertenzija.
• Zdravljenje z antidepresivi MAOI (inhibitorji monoaminooksidaze, encima, ki v telesu uničuje strukturo aminov kot so adrenalin, noradrenalin in serotonin). Ker vsebuje tiramin, lahko sproži hipertenzivno krizo pri bolnikih po antidepresivnem zdravljenju z MAOI.
• Hude bolezni ledvic.
• Biliarne obstrukcije. Pegasti badelj lahko sproži žolčne kolike in poslabša obstrukcijo zaradi holeretičnega/holagogičnega učinka
• Nosečnost. Pegasti badelj se ne sme uporabljati med nosečnostjo zaradi pomanjkanja podatkov, ki bi podprli njegovo varnost. Izvedli so študije na različnih živalskih vrstah, v katerih so uporabili nekajkrat višje doze kot pri človeku, in niso ugotovili embriotoksičnih ali teratogenih učinkov; kljub temu pa ni bilo nobenih kliničnih testiranj na ljudeh, zato je zdravljenje s pegastim badljem dovoljeno le, če ni varnejših terapevtskih alternativ.
• Dojenje. Pegasti badelj se ne sme uporabljati med dojenjem zaradi pomanjkanja podatkov, ki bi podprali njegovo varnost. Če ne upoštevamo, da se učinkovine pegastega badlja v znatnih količinah izločajo v materino mleko, bi to lahko vplivalo na otroka. Priporočljivo je, da prenehate z dojenjem ali jemanjem pegastega badlja.

VI. Opozorila in interakcije z zdravili

Opozorila:

• Ker vsebuje tiramin, lahko sproži hipertenzivno krizo pri bolnikih, ki se zdravijo z antidepresivi zaviralci monoaminooksidaze (MAOI).
• Žolčni kamni. Pegasti badelj uporabljajte previdno, saj lahko zaradi holeretičnega/holagogičnega učinka povzroči premikanje žolčnih kamnov.

Interakcije z zdravili:

• Butirofenoni. Sočasna uporaba silimarina in butirofenonov zmanjša peroksidacijo lipidov.
• Fenotiazini. Sočasna uporaba silimarina in fenotiazinov zmanjša peroksidacijo lipidov. Johimbin. Silimarin zmanjša učinek johimbina. V primeru sočasne uporabe je treba doze johimbina prilagoditi.
• Peroralna kontracepcijska sredstva (estrogeni). Silibinin lahko zavira bakterijski encim β-glukuronidazo, ki sodeluje pri presnovi peroralnih kontraceptivov, tako da lahko teoretično zmanjša njihovo učinkovitost.
• Fentolamin. Silimarin zmanjša učinke fentolamina. V primeru sočasne uporabe je treba prilagoditi odmerke fentolamina.
• Dekstrametorfan. Silibinin je zaviralec citokroma P450, kar lahko poveča plazemske koncentracije dekstrometorfana in tako ojača njegove terapevtske in stranske učinke.
• Nifedipin. Silibinin je zaviralec citokroma P450, kar lahko poveča plazemske koncentracije nifedipina in tako ojača njegove terapevtske in stranske učinke.
• Peroralni antikoagulanti. Silibinin je zaviralec citokroma P450 in zato lahko poviša plazemske ravni peroralnih antikoagulantov, kar lahko povzroči krvavitve.

Kot navaja nek članek, silimarin lahko poveča ali okrepi delovanje določenih zdravil:

• Metadon.
• Zdravila za srce: flekainid, propafenon.
• Antibiotiki: eritromicin, rifampin.
• Antikonvulzijska zdravila: karbamazepin.
• Antidepresivi: šentjanževka, bupropion, paroksetin, fluoksetin, fluvoksetin, nefazodon, sertralin, in venlafaksin.
• Antihistaminiki: astemizol, terfenadin.
• Antimikotiki: itrakonazol, ketokonazol.
• Snovi, ki spodbujajo peristaltiko prebavil: cisaprid.
• Zdravila z ergot alkaloidi: ergotamin.
• Antipsihotiki: klozapin, pimozid.
• Pomirjevala in uspavala: zolpidem, triazolam, midazolam, lorazepam.
• Zdravila za zniževanje lipidov (statini): fluvastatin, lovastatin, pravastatin, simvastatin in cerivastatin.
• Zdravila po presaditvi: ciklosporin, takrolimus.
• Zdravila proti parazitom oz. antimalariki: atovakvon.

VII. Sekundarni učinki in toksičnost

Ob uporabi priporočenih terapevtskih odmerkov ni zabeleženih nikakršnih nezaželenih učinkov. Pri večjih odmerkih, kroničnih zdravljenjih ali pri posebej občutljivih posameznikih pa lahko pride do sledečih reakcij:

• Alergije: Sveža rastlina lahko povzroči kontaktni dermatitis.
• Prebavne motnje. Redko pride do blagih prebavnih motenj kot je diareja.

Silimarin tudi pri večjih količinah ni toksičen (20,0 g/kg oralno pri podganah).